Ko me hladno jutro V dan povabi, Spet te danes tu ob meni ni. Tvojo srajco si oblečem, Kot vihar že spet razmečem. Sanje kjer se misel izgubi. Morda sem le oblak na tvoji poti. Le nemir, ki v zraku zadrhti. A ne želim več tvojih rok na moji rami, Ko odhajaš k njej. O, mami! Gledam te z zaprtimi očmi. Vse kar rečeš mi malo zaboli, Ko resnica v laž se spremeni. A še si moj junak, V objemu vseh napak, Iščem te med svojimi ljudmi. A zdaj ob tebi ona spi, V naročju tvojem se budi, In vse kar rečeš mi, Je dovolj, da še verjamem ti. Preden rečeš tisti dve besedi, Preden stopiš sklonjen od laži, Hladne noge si obriši, V knjigo krivde se podpiši, Znova slepo bom verjela ti. Vse kar rečeš mi malo zaboli, Ko resnica v laž se spremeni. A še si moj junak, V objemu vseh napak, Iščem te med svojimi ljudmi. A zdaj ob tebi ona spi, V naročju tvojem se budi, In vse kar rečeš mi, Je dovolj, da še verjamem ti. A zdaj ob tebi ona spi, V naročju tvojem se budi, In vse kar rečeš mi, Je dovolj, da še verjamem ti. In vse kar rečeš mi, Je dovolj, da spet verjamem ti.